SUB9

SUB9 je navidezno resničen svet, ki je nastajal več kot šest ali sedem dni — morda ravno toliko, kolikor naj bi vzelo ustvarjanje dejanskega fizičnega sveta. Naš navidezno resničen svet je bil razvit v spomladanskem semestru leta 2022 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v sodelovanju z Reeba XR / Imago Urbee, v okviru izbirnega predmeta o interaktivnem oblikovanju pod vodstvom asistenta Martina Petriča. Pri projektu so sodelovali Vita Tušek, Vita Rau, Lina Piškur, Lana Soklič, Iza Ambrožič Simončič, Marie Solange Antonić, Lara Skukan, Rok Černezel in Tine Lisjak. Konceptualni projekt se delno odziva na epidemiološki čas zadnjih let, hkrati pa sledi eksponentnemu tehnološkemu napredku, zlasti na področju navidezne resničnosti, ki je — posebej z zagonom metaverzuma — občutno vstopila v polje vsakdanjega življenja.

V zadnjih dveh letih je bil obisk kulturnih dogodkov — koncertov, gledaliških in filmskih predstav ter razstav, umetniških in drugih — tako rekoč nepredstavljiv in predvsem nemogoč. Uporaba navidezne resničnosti se je zato pokazala kot posebna priložnost, da te omejitve presežemo. SUB9 je navidezno resničen svet, v katerem so razstavljena umetniška in oblikovalska dela študentov, gledalec pa se lahko vanje potopi prek sodobne in vse dostopnejše tehnologije. Z očali Oculus Quest gledalec oziroma obiskovalec vstopi v digitalno ustvarjen prostor in se po njem giblje z „izstrelki“, ki jih sproža digitalni krmilnik v roki. Najprej se znajde v šumečem parku, v katerem se v tleh odpirajo luknje; skoznje lahko pade in se potopi v posamezne projekte, ki so jih študentje pripravili prav za to izkušnjo. Projekti skupaj tvorijo podzemni kompleks jam oziroma sob. Gledalec lahko razišče vsebine študentov različnih študijskih programov ALUO (restavratorstva, fotografije, grafičnega oblikovanja, industrijskega oblikovanja, unikatnega oblikovanja in drugih). Začne lahko na primer pri „Degradaciji“ Ize Ambrožič Simončič, ki prikazuje degradacijo tal kot posledico človekovega vpliva, zlasti kmetijstva. Hkrati predstavlja razkroj fizičnega sveta, ki se vizualno zgodi ob vstopu v navidezno resničnost. Morda je to primeren začetek. Znotraj navidezne resničnosti se pokaže še ena vrsta resničnosti: fragment iz cerkve Marijinega vnebovzetja, ki je bil na južni steni cerkve na Blejskem otoku. Bil je del stenske poslikave, ki je bila v preteklosti uničena, in prikazuje angela s prekrižanima rokama na prsih. Izveden je bil konservatorsko-restavratorski poseg z lepljenjem fragmentov na nove nosilce; predstavljena je končna prezentacija največjega fragmenta, delo podpisuje Lara Skukan. Gledalec se nato lahko izgubi v Labirintu Vite Rau in vidi „Valibri“, prenosno raztegljivo predelno steno, ki v javnem prostoru omogoča razdaljo, v domačem pa zasebnost. Steno je mogoče prilagoditi različnim odprtinam in namestiti na različne površine. Projekt je predstavljen v labirintu ogledal, predelne stene pa služijo kot vrata med hodniki. Ko najde izhod iz labirinta, si lahko gledalec vzame nekaj trenutkov za premislek in razišče projekt Marie Solange Antonić z naslovom „Trenutek obstoja“, ki govori o edinstvenosti glasne tišine našega človeškega obstoja. Raziskuje tišino, negibnost in razkroj zatrtega sveta okoli nas; je kraj kratkotrajnega, minljivega sveta. Če si na tej točki želi česa bolj poživljajočega, lahko nadaljuje k projektu Tineta Lisjaka „Poplavljeno“. Tine se na tragične situacije odziva s humorjem: predstavi preživetveni kostum za poplave, ki uporabniku pomaga ostati nad gladino in se med poplavo morda celo sprostiti in zabavati. Banalno. Če pa gledalec banalno ceni, lahko razišče tudi projekt Vite Tušek „Roge“. Vita se v njem ukvarja z nelagodjem, ki ga želi povzročiti gledalcu. Stopala nosijo stigmo nečesa odbijajočega in neprijetnega, hkrati pa so pogosto fetišizirana; po drugi strani (in na drugi strani) rokam teh lastnosti običajno ne pripisujemo. V projektu obe okončini združi in ustvari nekaj novega — „roge“. Ali je podoba prijetna ali ne, je odvisno od gledalca. Če po ogledu „rog“ ostane nekoliko ohromljen, a v tem patosu uživa, lahko razišče še projekt Lane Soklič „Incubus“. Nekoč so verjeli, da spalno paralizo povzroča demon spanja Incubus. Ime izhaja iz latinske besede „incubo“, ki pomeni moro, ki jo povzroči Incubus, ta pa iz besede „incubare“ — ležati na. Incubus je stoletja obiskoval speče ženske in navdihoval zgodbe v ljudskem izročilu in v umetniških delih. Lana je v svojem delu upodobila lastne izkušnje spalne paralize in uprizorila spomine, skrite nekje med sanjami in budnostjo. Za dokončno prebujenje lahko gledalec obišče na novo zamišljen Trg Edvarda Kardelja Line Piškur. Konceptualna prenova mestnega prostora obiskovalcem ponuja stik z naravo, telesno dejavnost, umski počitek in prosti čas z družino in prijatelji ter je odličen sklep razstavne izkušnje v navidezni resničnosti. Preden ta svet dokončno zapusti, se lahko gledalec še zadnjič ozre in morda znova prisluhne digitalno generiranemu glasu, ki izgovarja besede Roka Černezela, glavnega arhitekta tega prostora navidezne resničnosti. Rok se je poglobil v študij in raziskovanje zakonitosti navidezne resničnosti ter samostojno ustvaril, načrtoval in oblikoval osnovno strukturo celotne razstave, kar je Reeba XR / Imago Urbee močno pomagalo pri končni integraciji in vzpostavitvi dejanske, delujoče izkušnje navidezne resničnosti.

Hvala za navidezni ogled!

UL ALUO 2022